​Starinski jedilni pribor nosi sledove časa – dotike rok, tihe zgodbe družinskih miz, drobne nepravilnosti, ki jih sodobni predmeti nimajo več. Iz takšnih kosov ustvarjam nakit.

​

Vsak kos se začne kot najden predmet – starinska žlica ali vilica, pogosto brez znane zgodovine, a z jasno prisotnim časom. Takšni predmeti so me vedno nagovarjali bolj kot novi materiali. Na njih so sledi uporabe, obrabe, dotikov. Ne popolnost, temveč življenje. Ornament, obraba, patina – vse to ostane del nove oblike.

 

Prstani niso serijski.
Vsak nastane posebej, brez ponavljanja.

 

Ko je končan, je takšen, kot mora biti – in ga ni mogoče ponoviti na enak način.

Zato jih ne dojemam kot nakit v klasičnem pomenu besede. So nosljivi predmeti z zgodbo, majhni artefakti, ki združujejo preteklost in sedanjost.​

​​

Zame so opomnik, da ima material več življenj.
In da vrednost pogosto nastane šele takrat, ko si vzamemo čas.

​

— Miro